Welcome to SP!  -
Grading Hiking Routes (SAC Hiking Scale)
Fact Sheet
 

Grading Hiking Routes (SAC Hiking Scale)

 
Grading Hiking Routes (SAC Hiking Scale)

Page Type: Fact Sheet

Object Title: Grading Hiking Routes (SAC Hiking Scale)

 

Page By: Vid Pogachnik

Created/Edited: Apr 10, 2006 / Nov 17, 2014

Object ID: 187254

Hits: 18293 

Page Score: 89.77%  - 30 Votes 

Vote: Log in to vote

 

The Swiss (SAC) Hiking Scale

Die Alpen magazine, No. 4/2002, pages 41-43 brought a new Swiss (Swiss Alpine Club) scale which was later adopted also in other Alpine countries. It combines different difficulty aspects of a hike into a 6 grade scale, as defined below.

Link: http://www.sac-cas.ch/unterwegs/schwierigkeits-skalen.html

The scale can be to a certain point related to the UIAA climbing scale (UIAA degrees I and II match closely to the difficulty levels T5 and T6) and to the Alpine scale (Alpine F is close to T5 and PD/AD is close to T6). Even if the Swiss Hiking Scale is simple and well defined, all the distinct aspects of a hiking tour are combined and information is not differentiated. One would still want to know whether the difficulty of a tour is in the orientation, psyche or power (leaving effort a bit aside).

Definitions In German (Original)

 Weg/GeländeAnforderungen
T1WandernWeg gut gebahnt und markiert, Gelände flach oder leicht geneigt, keine Absturzgefahr.Keine. Auch mit Sportschuhen geeignet. Orientierung problemlos, in der Regel auch ohne Karte möglich.
T2BergwandernWeg mit durchgehender Trasse, in der Regel markiert, Gelände teilweise steil, Absturzgefahr nicht ausgeschlossen.Etwas Trittsicherheit, Trekkingschuhe sind empfehlungswert, elementares Orientierungsvermögen.
T3Anspruchsvolles BergwandernWeg am Boden nicht unbedingt sichtbar, ausgesetzte Stellen können mit Seilen oder Ketten gesichert sein, eventuell braucht man die Hände für das Gleichgewicht, meistens markiert, zum Teil exponierte Stellen mit Absturzgefahr, Geröllflächen, weglose Schrofen.

Gute Trittsicherheit. Gute Trekkingschuhe, durchschnittliches Orientierungsvermögen, elementare alpine Erfahrung.

T4AlpinwandernWegspur nicht zwingend vorhanden, an gewissen Stellen braucht es die Hände zum Vorwärtskommen, Gelände bereits recht exponiert, heikle Grashalden, Schrofen, einfache Firnfelder und apere Gletscherpassagen.Vertrautheit mit exponiertem Gelände. Stabile Trekkingschuhe. Gewisse Geländebeurteilung und gutes Orientierungsvermögen, alpine Erfahrung, bei Wettersturz kann ein Rückzug schwierig werden.
T5Anspruchsvolles AlpinwandernOft weglos, einzelne einfache Kletterstellen, exponiertes und anspruchsvolles Gelände, steile Schrofen, Gletscher und Firnfelder mit Ausrutschgefahr.Bergschuhe, sichere Geländebeurteilung und sehr gutes Orientierungsvermögen, gute Alpinerfahrung, elementare Kenntnisse im Umgang mit Seil und Pickel.
T6Schwieriges AlpinwandernMeist weglos, Kletterstellen bis II UIAA, meist nicht markiert, häufig sehr exponiert, heikles Schrofengelände, Gletscher mit erhöhter Ausrutschgefahr.Ausgezeichnetes Orientierungsvermögen, ausgereifte Alpinerfahrung und Vertrautheit im Umgang mit alpintechnischen Hilfsmitteln.

I propose that "in verbatim" description of each route we describe also the following additional element:

Weitere Elemente, um eine Wanderung zu beschreiben:


weg/weglosen
Es wird beschrieben, wenn die Route geht durch den Weg oder durch unwegsames Gelände.


markiert / nicht markiert
Es wird beschrieben, wenn die Route führt durch markierte oder nicht markierte Trajektorie.


ausdauer
Höhenmeter zu überwinden (insgesamt, wenn es Auf- und Abstiege) und Zeitaufwand.

Anwendungs- und Interpretationshinweise


Die Touren im Bereich des Berg- und Alpinwanderns werden jeweils unter der Annahme günstiger Verhältnisse bewertet, also bei guter Witterung und Sicht, trockenem Gelände, geeigneter Schnee- und Firnbedeckung usw. Unter bewanderbaren Gletschern versteht die Wanderskala folgendes: Gletscher und Firnfelder, die im Sommer bei normalen Verhältnissen soweit ausgeapert werden, dass Spalten sicher erkennbar sind und ohne Spaltensturzgefahr umgangen werden können. Unter diesen Vorrausetzungen ist eine Hochtourenausrüstung nicht erforderlich. Es versteht sich aber von selbst, dass auf solchen Touren bei ungünstigen Verhältnissen eine elementare Ausrüstung, wie Anseilmaterial oder Steigeisen, und Kenntnisse über deren Anwendung erforderlich sein kann.

Ein ernstes und immer wieder zu heiklen Situationen führendes Missverständnis ist die Annahme, dass Wandern dort aufhört, wo die Hochtourenskala einsetzt. In Wirklichkeit ist eine Alpinwanderung im oberen Schwierigkeitsbereich von T5 und T6 in aller Regel bedeutend anspruchsvoller als beispielsweise eine Hochtour mit der Bewertung L. Ein wesentlicher Unterschied zur leichten Hochtour liegt darin, dass im Schwierigkeitsbereich von T5 und T6 selten oder nie mit Seil oder sonstigen Hilfsmitteln gesichert werden kann und deshalb das entsprechende Gelände absolut beherrscht werden muss, was ein hohes technisches wie auch psychisches Niveau erfordert. Typische Beispiele dazu sind extrem steile Grashänge, wegloses Schrofengelände mit schlechtem Fels oder sehr exponiertes Gratpassagen. Auf Grund der unterschiedlichen Merkmale einer typischen Hochtour und einer typischen Extremwanderung lässt sich ein Vergleich kaum anstellen, doch kann man davon ausgehen, dass eine Route mit T6 vergleichbare Anforderungen stellt wie eine Hochtour im Bereich von WS bis ZS.

Definitions In English

(Please advise better expressions)
 Path/Terrain Requirements
T1HikingPath well beaten and marked, terrain flat or moderately inclined, no danger of falling.None. Suitable also for sport shoes. Orienting without problem, in principle also without a map.
T2Mountain hikingA continuous path, generally marked, terrain in sections steep, danger of falling not excluded.Requires a safe step. Trekking shoes recommended. Basic orientation skills required.
T3Challenging hikingTrail not necessarilly visible, exposed passages can be protected with cables, to maintain equilibrium one eventually needs hands, usually marked, a danger of falling on exposed passages, gravel slopes, pathless rock slopes.A very safe step. Good trekking shoes. Orientation skills required constantly. Elementary alpine experiences.
T4Alpine hikingTrail not present, on some places hands are needed to advance, terrain already quite exposed, tricky grassy slopes, steep rocky slopes, easy snow slopes or bare glacier passages.Experiences with exposed terrain. Stable trekking shoes. Ability of terrain assessment. Good orientation abilities. Alpine experiences. If weather deteriorates, escape can become difficult.
T5Sophisticated alpine hikingPathless, exposed and difficult terrain, on some places easy climbing sections, steep scramble terrain, snow fields or bare glacier passages where there's danger of sliding.

Mountaineering shoes. Reliable assessment of terrain. Very good orientation abilities. A lot of alpine experiences. Easy climbing skills. Elementary skills of handling with rope and ice pick.

T6Difficult alpine hikingPathless, not marked, very exposed and difficult terrain. Climbing passages up to UIAA degree II. Tricky, steep rocky terrain, glacier with a higher danger of sliding.Excellent orientation abilities, mature alpine experiences and mastering of handling with alpine gear.

I propose that "in verbatim" description of each route we describe also the following additional element:

Additional elements to describe a hiking tour:


path/pathless terrain
We describe if the route goes by a path or by pathless terrain.
marked/non marked
It is described if the route goes by marked or non marked trajectory.


endurance
Altitude meters to overcome (altogether if there are ascents and descents) and time needed.

Application and notes for interpretation


Each mountain and alpine hiking tour must be evaluated under the assumption of good conditions, so in good weather and visibility, dry terrain, good snow and glaciers conditions etc. Under glaciers which can be hiked, the scale understands the following: glaciers and snow fields, which are in summer under normal conditions so much processed (barren) that crevasses are reliably seen and can be detoured without falling in. Under these pre-requirements a gear for high mountaineering is not required. But it is self undersdtood that on such tours in bad conditions elementary gear, like the one for roping or crampons, together with skills how to apply it, may be required.

A serious misunderstanding, leading again and again to tricky situations, is the belief that hiking stops where begins the Alpine scale begins. In reality, an alpine hike in the upper range of difficulty of T5 and T6 is usually significantly more demanding than for example an Alpine tour with the rating F. A major difference from an easy Alpine tour is that in hikes of T5 and T6 difficulty rarely or never a protection with rope or other gear can be assured, so such a terrain must be perfectly mastered, which requires a high technical as well as psychological level. Typical examples are extremely steep grassy slopes, pathless steep slopes with bad rock or very exposed ridge passages. Due to the different characteristics a typical Alpine tour and a typical extreme hike can hardly be compared, but one can assume that a hiking route of T6 poses similar requirements as an Alpine tour in the range between PD and AD.

Note

This hiking scale should be distinguished from the scale for ferratas. ferratas are not necessarilly harder, but there is a higher exposition involved. Protection devices in ferratas are intended not only to offer protection, but also to advance up the wall. However easy ferratas are by all means safer than hikes in the range between T4 and T6. Due to different nature of hiking and ferrata tours a direct comparaison can not be made.

Definitions In Slovenian

 Opis Zahteve
T1Lahka hoja
Dobro trasirana in označena pot. Položen teren. Ni nevarnosti za padec. Orientacija enostavna.
Jih ni. Turo lahko naredimo tudi v športnih copatah.
T2Zmerno zahtevna hoja
Dobra pot ali lahko brezpotje. Teren je zmerno strm, tako da padec ni izključen. Na izpostavljenih mestih je pot dovolj široka ali ustrezno zavarovana. Orientacija ni zahtevna.
Previdnost pri hoji. Planinski čevlji so priporočljivi. Pohodne palice razbremenijo kolena in pomagajo pri dobrem ravnotežju.
T3Zahtevna hoja
Šibka pot po strmem terenu ali srednje zahtevno brezpotje (melišča, skrotje). Izpostavljena mesta so zavarovana, če so varovala potrebna za vzpon/sestop, jih je dovolj (ferate A/B). Potreben je zanesljiv korak, za ravnotežje si mestoma pomagamo z rokami ali s palicami. Možnost nevarnega padca. Bolj zahtevna orientacija.
Potrebna je zanesljiva hoja in stalna pozornost. Osnovne gorniške izkušnje. Nujni so dobri planinski čevlji. Pohodne palice so priporočljive, biti jih moramo navajeni. Specialka in/ali GPS.
T4Zelo zahtevna hoja
Izpostavljena, šibka pot, ki ni zavarovana, ali pa je zavarovana pomanjkljivo. Če varovala so, je ferata zahtevnejša (B/C). Strme trave, zahtevnejša brezpotja, prečkanje snežišč ali lažji odseki ledenikov. Pri hoji je potrebna popolna zanesljivost, pri vzponu in sestopu si pomagamo z rokama. Zahtevna orientacija.
Popolna zanesljivost pri hoji, stalna pozornost. Izdatne gorniške izkušnje, dobra presoja situacije ali smeri pohoda. Ob poslabšanju razmer je umik otežkočen. Nujni so dobri planinski čevlji, pohodne palice so zelo koristne. Pot je neprimerna za manjše otroke.
T5Hoja s poplezavanjem
Daljši odseki zahtevnega brezpotja ali označene smeri z več odseki lažjega plezanja (I. stopnje, za napredovanje torej nujno rabimo roke). Nezavarovana izpostavljena mesta, strmo skrotje, prečkanje nevarnih snežišč z veliko možnostjo zdrsa ali usodnega padca. Ob lažjem terenu pa zelo zahtevna orientacija.
Poleg popolne zanesljivosti pri hoji, stalne pozornosti in izdatnih gorniških izkušenj tudi obvladanje lažjih plezalnih mest. Dobri planinski čevlji, varovanje (pravilno) manj izkušenih z vrvjo, na snegu pravilna uporaba cepina in derez. Pohodne palice praviloma že spravimo na nahrbtnik.
T6Lahko plezanje
Poti v glavnem ni, vrstijo se plezalna mesta do II. stopnje zahtevnosti. Zelo izpostavljen in zahteven teren. Velika nevarnost zdrsa na snežiščih. Zelo zahtevna orientacija.
Obvladanje plezalne tehnike, popolna gorniška oprema, tudi za varovanje. Odlična orientacija.

Dodatni elementi za opis pohodne ture:




pot/brezpotje
Opišemo (označimo) ali tura poteka po shojeni poti ali po brezpotju.


markirano/nemarkirano
Opišemo (označimo) ali tura poteka po trasi, ki je markirana ali ne.


napornost
Navedemo višinske metre, ki jih je treba premagati (skupne, če so na poti na vrh vzponi in sestopi) in potreben čas za to.

Razlaga

  • 1. Oceno pogojuje del ture, ki je zanjo najbolj karakterističen.
Pot z Laza na Debeli vrh v glavnem ni zahtevna. Do Lazovškega prevala je T2, naprej T3. Med predvrhom in glavnim vrhom pa je sitna škrbina (lahko jo sicer tudi obidemo), kjer je potrebno plezanje in ima oceno T5. Celotna tura bo še vedno ocenjena s T3, a s ključnim mestom T5, kar označimo takole: T3/T5. In obratno. Za vzpon na Storžič iz Mač je najbolj karakterističen vršni del, ki ima zahtevnost T3. Čeprav je zahtevnost daljšega dela pristopa (do sedla) T2, bomo turo označili samo s T3.
  • 2. Ocena velja za dobre razmere (dobro vreme in vidljivost, suh teren).
Če so na primer brezpotne strmine (pa tudi poti) mokre ali celo poledenele, njihova zahtevnost s T3 hitro naraste na T4 ali T5, za turo pa rabimo cepin in dereze. Če nas na turah, ki so že v lepem vremenu orientacijsko zahtevne, zajame megla, so lahko povsem neizvedljive. Itd.
  • 3. Na osnovno oceno tehnične zahtevnosti ne vpliva dolžina ture, saj imamo dodatni kriterij: napornost.
Pohodna tura po cestah čez celotno Pohorje bo še vedno T1, čeprav je lahko izredno dolga in naporna.
  • 4. Vrtoglavica in izpostavljenost.
SAC pohodna skala pri obravnavanju izpostavljenosti delov pohodne ture predpostavlja, da gorniki nimajo patološkega strahu pred globino. Kljub vsemu je to zelo subjektivno področje. Na izpostavljenost gledamo v luči posledic, ki bi nastale, če bi prišlo do zdrsa ali padca. Seveda tudi pri takem dogodku ljudje lahko različno reagirajo. Nekdo se bo ujel in padec zaustavil, kdo drug bo reagiral napačno, spet odvisno od izkušenj in prisebnosti.
  • 5. Če gre pri turi pretežno za ferato, za oceno raje uporabimo lestvico za ferate, kot pa lestvico za pohodne ture.
  • 6. SAC pohodna skala se delno prekriva z drugimi skalami.
Ni res, da je med pohodno in plezalno turo ostra meja. Pohodna tura z več plezalnimi mesti do I. stopnje zahtevnosti bo ocenjena s T5. Lahko pa imamo pretežno plezalno turo (od vstopa v steno do izstopa), ki jo potem raje ocenimo s I. stopnjo na UIAA skali. SAC pohodna skala s svojo stopnjo T6 sega nekako do II. stopnje po UIAA skali. Podobno je prekrivanje z Alpsko skalo. Na tej so ture v visokogorje ocenjene s kompleksno oceno F (na primer: Breithorn, F+), na SAC pohodni skali pa bi bile ocenjene s T4 ali T5. Ocena PD na Alpski skali v glavnem sovpada z oceno T6 na SAC pohodni skali. V visokogorju se obe skali uporabljata zlasti za opis zahtevnosti dostopov do koč. Prav tako je določeno prekrivanje SAC pohodne skale s skalo zahtevnosti ferat. Sploh ni nujno, da so ferate že same po sebi zahtevnejše. Na videz je na njih izpostavljenost res večja, a pogosto so lažje ferate zaradi dobrih varoval bistveno manj nevarne kot na primer brezpotne strmali, z zahtevnostmi T4-T6.

Primer


Olševa od Sv. Duha čez Obel kamen. Markirana pot, s 1250 m na 1929 m (skupno cca 725 m višinskih metrov), 3 h. Zahtevnost T3/T4. (Nato bi sledil opis.)
Razlaga: Ker se mimo Visoke peči stezica za kakih 50 m spusti, je skupnih višinskih metrov na turi več, kot zgolj razlika med izhodiščem in vrhom. Do Potočke Zijalke je zahtevnost poti T2 (kar v opisu lahko dodamo), naprej pa T3. Vzpon na Obel kamen ter pot naprej po grebenu mimo Visoke peči je vseskozi T3, kar karakterizira celotno turo. Je pa pred sestopom proti Visoki peči krajše krušljivo mesto, ki je zahtevnejše in je nanj treba opozoriti. Zato v opisu navedemo, da zanj velja zahtevnost T4, skupno oceno pa tudi izrazimo v tej obliki: T3/T4.

The Old Grading System I Used

In SPv1 there was a thread which I started about the German (Bergsteiger Magazine) system of grading hiking routes. Some members started to use it, as it is clear, simple and systematic. It states that any hiking or scrambling tour can be rated by four relatively distinct aspects:

1. Endurance.
2. Power.
3. Psyche.
4. Orientation.


For all mountain routes (hiking, scrambling), which are easier than climbs of difficulty UIAA III (or AD), either marked or not marked, I am recommending the following description standard:

0. General data:
- Start altitude
- Summit (end) altitude
- Prevailing exposition (S, N, E, W, SE, SW, NW, NW)
- Type: rock, snow, etc. (for example: 1 h through woods and grassy slopes, 3h rock, 3h snow/ice)
- Protection: is the route marked or not, protected or not
- Gear & remark: any further description, i.e.: types of danger, gear, water, etc.

1. Endurance (ascent) means physical load, endurance. It depends primarily on altitude difference, but not exclusively (you can have distance to overcome or ups and downs). Absolute altitude is also important (500m from 1000m to 1500m are not the same as from 4000m to 4500m).

Measures: elevation, time (I think this is better than a scale from 1 to 5.)

2. Power means physical ability to overcome the hardest details of the route. It depends of the amount of hardest difficulties. Short routes can demand little overall effort (#1), but can be very hard, with great difficulties, requiring power. If the route is protected (ferratas, equipped with pegs, hooks, steel ropes), this lowers the difficulties of hardest details.

Measure:
1 – no difficulties: only walking, even if steep.
2 – easy: steep steps, some pulling with hands, snow up to 40 deg.
3 – medium: easy climbing (I), medium hard ferrattas, snow up to 45 deg.
4 – hard: easy climbing (II), hard ferrattas, snow up to 50 deg.
5 – very hard: harder climbing details (>II), very hard ferrattas, snow >50 deg.

3. Psyche means how much the route is exposed, how much depth tolerance it requires, how objectively dangerous it is. Is belaying needed and can it be effective?

Measure:
1 – no difficulties: you could go 'blind' (path or road is easy, broad)
2 – easy: some care needed, you already feel depth
3 – medium: depth rising, but in normal conditions belaying not needed
4 – hard: exposed, mistake very likely fatal, belaying recommended
5 – very hard: belay properly! Even though, objective danger exists

4. Orientation means how hard it is to find the route course, providing the visibility is good. If there's no path or on glaciers, fog almost automatically means degree 5.

Measure:
1 – no difficulties: road, good path or a weaker one, but marked good
2 – easy: some care needed, still good trail, or if marked, some care is needed
3 – medium: poorly marked or very weak trail; consider general situation (terrain)
4 – hard: constant orientation skill needed, don't go in fog, use compass & GPS
5 – very hard: hard job even with orientation devices, expert escort recommended

We could also use the overall scale – the 4 criteria combined: 1 – very easy, 2 – easy, 3 – medium, 4 – hard, 5 – very hard.

Example

Tofana di Rozes, Ferrata Lipella: Overall: hard (big elevation, considerably hard and exposed).

0. General: 2083m to 3225m, exposition W, marked, protected rock route. Battery mandatory!
1. Effort: 1200m, 5h
2. Power: 4 – hard,
3. Psyche: 4 – hard,
4. Orientation: 1 – no difficulties.

Images

On the East ridge of Monte...